Konec avgusta se je folklorna skupina Vidovo iz Šentvida pri Stični odpravila na mednarodni folklorni festival Festival Internacional de Folclore e Artes Tradicionais (FIFAT) v Brazilijo. 21 nadobudnih plesalcev in glasbenikov se je 23. avgusta 2014 podalo na nepozabno dogodivščino.
Čeprav se je po Brazilskih letališčih še kako čutil nogometni duh, smo mi polno otovorjeni z vsemi folklornimi pripomočki komaj čakali, da po 30-urnem potovanju končno prispemo v majhno, turistično mesto Pirenopolis, kjer se je odvijal festival. To mestece leži v osrčju Brazilije, in sicer 150 km zahodno od glavnega mesta Brasilia. Festival je bil kulturno zelo bogat. Predstavil je vse, od skorajda golih indijancev z Velikonočnih otokov in Amazonije, pa do prelepo oblečenih lepotic z južnega dela celine. Festival je gostoval kar 14 skupin od tega 8 domačih in 6 tujih. Domače skupine so prihajale iz različnih delov Brazilije. Tujci so bili predvsem Južnoameričani, in sicer iz Argentine, Peruja, Čila, Velikonočnih otokov-Čile, Paragvaja, Slovenci pa smo bili edini gostje iz Evrope. Kot zanimivost velja omeniti, da je paragvajska skupina pred nekaj leti že plesala na odrih Festivala Lent.
Slovenska skupina je bila prava atrakcija festivala. Naši plesi so bili zelo drugačni od njihovih korakov salse in sambe. Parni plesi z zaljubljenimi pogledi so očarali tako mlado kot staro. Brazilski otroci so pod odrom plesali po ritmu naše polke. Najbolj pa se je občinstvo zabavalo ob Igri s klobuki. To je igra, ob kateri si fantje po ritmu glasbe podajajo klobuke z glave na glavo in kdor se zmoti, izpade. Navijanje, napetost, veselje ob zmagi in razočaranje ob izpadu, vsa ta čustva je publika delila z nami. In verjemite, ko vzbudite zanimanje 5000 glave množice, je nastopanje samo še užitek in zabava. Hkrati pa se za tako občinstvo vedno znova trudiš nastop izpeljati profesionalno in na visokem kakovostnem nivoju. V primerjavi z domačini je bila edinstvena tudi naša glasba. Zvok diatonične harmonike in violine je neprimerljiv z ritmičnimi udarci bobna. Vsi so si ogledovali naše inštrumente, najbolj pa jih je navdušil lončeni bas. Kajti tudi Brazilci poznajo podobno, le precej večjo izvedbo basa. Pravo nasprotje so bila tudi oblačila. Če smo bili mi zelo oblečeni, so bili oni (večinsko) skorajda goli. Na povorkah, ki so potekale po soncu pri 35°C, smo trpeli mi, ko pa se je zvečerilo, se je situacija obrnila v naš prid. Ob čakanju na večerni nastop smo bili pri slabih 13°C zelo hvaležni za vse plasti oblačil, ki smo jih nosili. V času našega obiska je bila v Braziliji zima, to pomeni vroče dni in hladne noči. Res pa je, da je v tem delu leta tudi sušna doba, zato je bila zeleno-rjava prevladujoča barva narave. Da nismo doma, nas je opominjalo prav vse. Za dobro jutro so nas namesto slavčkov zbudile papige, po drevesih so skakljale opice in hrano iz smetnjakov so kradli napadalni koati (neka vrsta rakuna). Nekako smo morali sobivati tudi z gigantskimi komarji in mravljami. Kdor je bil premalo vztrajen z antirepelenti, je na koncu izgledal kot dalmatinec z velikimi rdečimi pikami. Tudi rastje je popolnoma drugačno; prečudovito oblikovani cvetovi na vsakem drevesu in grmu, dvometrske božične zvezde, kaktusi vseh vrst in avenije palm.
Pirenopolis je majhno mestece, ki živi od turizma. Znani so po dobri kulinariki, zanimivi arhitekturi, organizaciji različnih festivalov, ročno izdelanimi predmeti in okraski ter po slapovih na reki Rio das Almas (reka Duš). Zato ni čudno, da sem prihaja veliko (premožnejših) Brazilcev. Festivalske skupine smo bile nastanjene v najboljšem hotelu v mestu. Udobje, ki smo ga bili deležni, je preseglo vsa pričakovanja. Udobna postelja, topla voda, klima, hladilnik, viseča mreža na terasi, kopanje v bazenskem kompleksu, savne, fitnes in razna športna igrišča so bili sestavni del naše nastanitve. K splošnemu navdušenju nad Brazilijo, festivalom in namestitvijo pa je pripomogla tudi hrana. Čeprav smo pričakovali, da bomo večino časa lačni, se je zgodilo ravno nasprotno. Riž na vse načine, krompir, govedina, piščanec in ribe v najrazličnejših izvedbah. Seveda tudi fižol ni manjkal in ananas, ki naj bi jedem dodal pridih prestiža. Veliko je bilo sveže zelenjave in sadja. Okus svežega ananasa, melon, lubenic, papaje in pomarančnega soka je zelo podoben kot pri nas. Sladek, poln in sočen okus ravno odtrganih banan, ki so sicer za polovico manjše in čudne rumeno-rjave barve, pa je neprimerljiv. Naj omenim še, da nam je pripadalo neomejeno hrane trikrat dnevno.
V festivalskem programu je bilo nekaj časa namenjenega tudi turističnim ogledom. Obiskali smo glavno mesto Brasilio. To mesto so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavili sredi ničesar. Do potankosti načrtovana nova prestolnica ima obliko letala, s katero so simbolično Braziliji dali nova krila, s katerimi bi vzletela iz revščine in kriminala. No to jim še vedno ni uspelo, čeprav v Pirenopolisu tega nismo občutili. Imeli smo priložnost spoznati posebno pokrajino celinske Braziljije, ki ni ravno običajna destinacija iz turističnih vodičev. Odpravili smo se tudi do slapov, po katerih slovi Pirenopolis. To je približno dvajset slapov visokih tudi do nekaj deset metrov. Mi smo se po divji poti čez drn in strn, kar čez reko (brez mostu) pripeljali do enega. Fantje so skakali s šestmetrske pečine, dekleta pa smo se raje uživala v masaži pod slapom.
Na festivalih ne spoznavamo različnih kultur samo preko plesov, glasbe in oblek, ampak tudi preko obnašanja, urejenosti ter upoštevanja navodil. Slovenci, navajeni točnosti in reda, smo potrebovali kar nekaj časa, da smo se privadili na brazilsko umirjenost. Vse se je začelo z vsaj urno zamudo, program se je sproti spreminjal in če smo preveč spraševali, je sledil pomirjevalni »don't worry man«. Povedano z drugimi besedami : čakanje, čakanje in še enkrat čakanje. Ko smo se še mi navadili brazilskega tempa, smo čakanje izkoristili za namakanje v bazenu, sončenje, ležanje v visečih mrežah ali za raziskovanje mesta in okolice.
Brazilski festival, priložnost, ki se zgodi samo enkrat v življenju! Folklorna skupina Vidovo, ki jo sestavljajo pretežno dijaki in študentje, se je lotila tako velikega projekta, kot je čezoceanski festival, in zmogla. Ponosni sami nase, smo se tudi, ko smo že hodili po brazilskih tleh, kar nekajkrat uščipnili in si rekli: »Ej, a veš, da smo mi v Braziliji?!«. Sedaj počasi urejamo fotografije, video posnetke in spomine, da se ne bo izgubil kakšen del, hkrati pa v mislih že preračunavamo, kdaj in kam bomo odšli v bodoče. Na obraz pa se nam riše nasmeh in ravno takšno obliko je imela luna v času našega obiska Brazilije.
Anita Kotar
